Lisander

Spremenit se da mnogo!

V teh časih naj bi se družba soočala z materialno krizo kot še nikdar doslej. Cenjeni prijatelji ozrimo se okoli sebe. Bližamo se nepojemljivi številki 120 tisoč brezposelnih v državi. A kljub tako akutni situaciji, ko ni več gotovo preživetje družin, smo v stilu družbe v kateri smo živeli od osamosvojitve še vedno vajeni, da bo denar že prišel (le od kod?) in da nebrzdana potrošnja dela človeka ne hlapca ampak svobodnjaka, kot nam obljubljajo trgovci. To so znamenja, da kriza, ki nas obdaja ni zgolj materialna ampak predvsem moralna. Izguba kompasa lahko za človeka v divjini pomeni tudi smrt. Mi smo svoje kompase prodali. In ni nam žal. Tudi ko nam demokratična družba ponudi možnost spremembe v obliki volitev ali referenduma (morda še zadnja stvar s katero lahko osebno kaj spremenimo), se na svojem naslanjaču zmrdnemo in si rečemo v brk, da se ne ničesar spremenit. In ta misel je postala rak, ki se zažira v našo zdravo pamet. Da se ne da ničesar naredit. Počasi se nam je misel zajedla v možgane in se ugnezdila nekam pod hipotalamus ter nam zdaj megli pogled in um. Ta rakasta zalega se je razmetastazila tudi po naših možganih. Tisti, ki miga je označen ali za hinavca (češ, da nekomu že leze v anus) ali za norca (češ, saj ga bo sistem že dotolkel). Predpogoja za tako razmišljanje sta tipična slovenska zaplankanost in nevoščljivost (kot se radi označujemo), v domačem primeru bi pa rad dodal še gorenjsko oholost. SSKJ nas pouči, da je oholost velika ošabnost in velika prevzetnost. In kadar nekdo z viška gleda v govno pod nogami, se z viška obrne in z viška še pljune prek rame rekoč: »Saj se ne da ničesar spremenit.«, se ne smemo čudit, da smo v taki ali drugačni krizi. Saj nihče več noče delati za skupnost. Pa naj po kakršna koli že. Potem pa jaz osebno občudujem nekaj entuziastov in so še edini eritrociti, ki poganjajo svežino skozi rdeče hodnike palač oblasti. Najlažja pa je pozicija podeželanske oholosti, ki sedi za točilnim pultom in polglasno jadikuje čez oblast ali, ki se skrije na varni vrt domače hiše in tam preklinja in vsiljuje svoje mnenje steni ali ženi. To je moralna kriza, ki bo naše družbe stala obstoja! Misel, da smo na koncu zgodovine. Misel, da se ne da spremenit ničesar. Misel, da smo samo sebi (in trgovinam) zadostni.

Ko se bomo opogumili in si drznili kdaj javno (iz)povedat svoje misli, prepričanja in ideje, se bo začel resničen napredek. Ko bomo ugotovili, da besno tipkanje po tipkovnici ni dovolj, da se stvari premaknejo. Ko bomo pogledali skozi okno in videli, da sosed resnično rabi nas in ne steklenice alkohola. Ko bomo nehali obtoževat politike, da ne delajo nič, ampak bomo stopili do njih in jim predstavili svoje poglede, ter jim pomagali pripraviti boljše programe. Ko bomo spoznali, da je družina dragocena in da ni vseeno v kakšnem okolju živimo. Ko se bomo spreobrnili in pogledali na človeka s svetle plati.

Napredek naše okolice in pot iz krize sta odvisni od nas. Noben vlak nas ne bo odrešil. Privzgojimo si zaupanje in preženimo temne misli, da se ne da spremenit ničesar. Spremenit se da mnogo. Spremenit se da svet!

Čakajoč novo Vodilo

Ob bližajočih se volitvah, ko si v zgodnji jeseni naši politiki podajajo odgovornosti in neuspehe kot vroč kostanj.

Dnevno se srečujemo s pojmom »vladajoča elita«. Gre za izraz, ki smo ga ljudje izumili, da bi dali veljavo tistim, ki naj bi skrbeli, da življenje teče po vseh predpisanih standardih in zakonih. Ta elita je običajno sestavljena iz ljudi, ki so večidel poklicni karieristi. Ne glede na politično usmerjenost in /ali barvo. V elitni klub se vključujejo tako naši kot vaši in nenavadno hitro lahko iz njega izginejo ali v njem vztrajajo. Posledice več stoletij trajajoče vladavine elitizma čutimo danes kot odpor do vsega kar ima vsaj malo vonja po starem in tradicionalnem. Nad nami bedijo nikoli site hijene, ki se v svojem nadčloveškem odnosu do tistih »tam spodaj« ne ozirajo na žrtve, izgube in čustva. Zadovoljiti je potrebno osnovno človekovo nrav, gon po samopotrditvi. V sodobnosti poznamo veliko vrst tajnih, javnih, pol-zasebnih in popolnoma intimnih elitnih krogov, ki se trudijo, da bi vsak zase ali (redkeje) skupaj vplivali na delovanje države, družbe ali vsaj neke skupnosti. Srečujejo se obredno in se na splošno obnašajo kot verske bratovščine ali filozofski krožki. In kot politične stranke imajo tudi ti mnogoteri klubi svoje podmladke. Seveda je potrebno poudariti, da se velika večina teh združenj ne srečuje iz iskrene želje po prenovi družbe, ampak so v sodelovanje posredno prisiljeni. Popolnoma manipulabilni poslušalci so kaj hitro in nezavedno člani kakšne partije pogovorov ali krožka z vsebino. In potem si lahko predstavljamo, da bodo nekoč vsi ti ozko vzrejeni podaniki planili ven iz svojih skrivnih lukenj in se pričeli trgati za vse kar bo imelo vsaj simbolno vrednost. To pisanje resda zveni kot teorija zarote, a se naše Tebe že pripravljajo, da bodo iz širnih pobočij na naših sedmero vrat pridrveli »vojaki« in izvlekli svoje pogoje za zavzetje mesta. Bo pa toliko bolj zanimivo ker ne bodo samo dvoji, rdeči in beli, Polineiki in Eteokli, naši in vaši, to pot jih bo zaradi pluralnosti družbe vstalo mnogo in kako bomo potem vedeli kdo je resnični izdajalec in koga ne bomo smeli pokopati? Moje videnje seže predaleč in pretemno, pa vendar je vsaj manjši pomislek na prihodnost v globalizacijski mešanici idej potreben. Tako ali tako sedaj po obdobju vladarstev in velikih idej čakamo novo filozofsko misel, ki bo nekoč prišla. Novo filozofijo, ki bo nadvladala vse dozdajšnje in postala novo Vodilo.

Sanje o svojem svetilniku.

Spet se je začelo. Jaz pa sanjam o življenju v svetilniku na Shetlandskih otokih. (In če takole pogledam je to vse, kar sem hotel napisat. Kar naenkrat ne vem. Morda če bi h objavi pritaknil fotografijo. To bi šlo.)

Knjige.

Topla peč.

Galebi.

Valovi.

Veter.

Toplo polarno sonce.

Orke.

Puffini.

Knjige.

Odeja.

Litoželezna peč.

Kava zjutraj, čaj kadarkoli.

Knjige.

In severni sij, če se ga vidi.

(klikni na sliko, da se normalno vidi.)

Mimo je poletja žar

Poletje je minilo in dež je spral z nas vonj po brezskrbnosti. Tako je vsakokrat, ko se premenjajo letni časi naših misli. Pa zaradi menjav nismo nič obubožani ali prazni, morda malenkost utrujeni. Nenehne menjave in spremembe zbujajo v nas nedoločljiv občutek nostalgije. Vedno malo pogrešamo tisto, kar je ostalo za nami. Vedno se malce s strahom obračamo s svetlim licem v prihodnost. Ne vemo kaj bo prinesla pot za naslednjim ovinkom. Oklepamo se.  Skrbimo zase. In ni prav.

Zapravili smo kar nekaj denarja za dopuste in si kupovali lepe trenutke. Ko je prišla povodenj smo bili mi na suhem, tako v hiši kot v denarnici. Nismo imeli ničesar, da bi lahko pomagali tistim, ki jim je narava vzela vse kar so imeli, materialnega. In ker smo navsezadnje ljudje neusmiljeno vezani na svoje imetje razmišljamo samo, kako pomagati z deanrjem, starim pohištvom, oblačili, hrano ali igračami. Ne pomislimo, da bi človek v stiski, ki je izgubil imetje potreboval samo … človeka. Človeka, ki bi mu z besedo in objemom dokazal, da je prihodnost v rokah sožitja in kako lepo je če bratje prebivajo skupaj.

In svet še vedno ni pravičen.

Kdo, če bi kričal, pa bi me slišal med trumami angelov? a recimo, da bi me eden od njih kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem, ki biva močneje. Kajti lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala.

(R.M. Rilke: Devinske elegije, Prva elegija)

Aja. Poletje me je ujelo nekje med Mariborom, Andaluzijo, Škotsko, Anglijo, Francijo, Španijo, Gorenjsko in Mariborom. Sedaj se v ponižnosti in izčrpanosti (ki je samo v glavi) vračam na ustaljeno in meni pripadajoče mesto v kolesju vihrave prestolnice.

Prav zares je prišlo poletje

Skozi niti včerajšnje noči, ki jo štejem za svojo prvo poletno noč, se je zora razlila v zmagoslavnih barvah poletja. Rdeča. Rumena. Oranžna. Razlile so se čez zeleno in črno, prekrile temine srca in zaživele. Barve so na strani poletja.

Poletje je prišlo v moje srce. Žarki in barve so predrli zid utvar. Resnica živi. Prva poletne noč je bila prva v vrsti nepozabnih, ki se še imajo zgoditi. Prva šteje. Slavko G. bi rekel: “Prve se ne pozabi nikoli…”. Nočem pozabiti.

In poletna noč je dala dom. Dala zatočišče zatajevanim občutjem. Poletna noč me je osvobodila. Ni bilo treba strehe in varnega zavetja sten. Zgodila se je kjer se dogaja vedno znova. Pod bukvami šumečimi v vetru, ki jim je Ljubljana položena k nogam.

Prigodnica

V drevo ki bo visoko zraslo

Vrežite svoja imena

Drevo je boljše kakor marmor

Imena v njem so zmerom večja

(J. Cocteau)

Kdaj bomo prisluhnili s srcem?

Pisano je, da ne vemo ne ure ne dneva.

Zato bi morali biti vsak dan pripravljeni na drugi največji dogodek našega življenja, takoj za rojstvom.

Vsak trenutek nam ponuja možnosti, da postanemo boljši, da se pričnemo bližati polnosti – izpopolnitvi.

Iskanje smisla mora potekati vedno – ne smemo se utruditi v delanju dobrega.

Na koncu poti znamo namreč obžalovati mnogo stvari.

Delati dobro gradi človeško v nas v božje.

Živeti moramo v stiku najprej s samim sabo, nato šele z ostalimi.

Poznavanje sebe vodi v dialog z drugimi.

Družba, ki nas sili v daj-dam politiko ne more trajati dolgo.

Ni vse kar naredimo plačljivo. Čim več stvari moramo narediti zastonj, brez pomislekov materialnega.

Za višje dobro.

Ne štejmo in ne obsojajmo!

Premaknimo svoje življenje, ne svojega imetja!

Čudimo se!

Iščimo sebe izven ustaljenih tirnic.

Pot ni nikoli samoumevna.

Kazen ni nujnost.

Plačilo vseh storitev ni obvezujoče.

Pretentajmo sistem, ker nas sistem obrača okoli.

Ne popustimo v dobrem.

Bodimo samosvoji in ne odvisniki od drugih.

Gre za spoznanje.

(Glas vpijočega v puščavi? Vse lepe stvari in sanjave manifeste o boljšem lahko poslušamo vsak dan. A dokler jim ne bomo prisluhnili s srcem bomo ostali zaciklani v brezciljnost naših dni. )

Izdajstvo

Kocit

Dante. Deveti krog pekla.

Človeška narava je iz dveh polov. Dobrega in slabega. Od vsakega izmed nas je odvisno katerega izbere. V nas dozorevajo odločitve, ki so lahko usodne za druge. Kadar se odločimo za slabo, za zlo, nam Dante prikaže devet krogov pekla. V prvem prebivajo pravičniki, ki so živeli pred Kristusom, a niso prejeli krsta. Niso kaznovani. Ostali si sledijo po naglavnih grehih:

Pohota.

Požrešnost.

Pohlep.

Jeza – lenoba.

Herezija.

Nasilje.

Prevara.

Izdaja.

Izdajalci so pristali najnižje. Kocit je vkovan v večni led. V njem prebiva vladar pekla Lucifer. Izdaja je najhuje ker lahko človek stori človeku. Vsakodnevno se soočamo z rezličnimi izdajstvi. Vsi smo že kdaj koga izdali. V navado nam je prišlo, da vedno pomislimo najprej nase, na svoje užitke, koristi in dobičke. Zaradi sebe izdajamo. Izdaja ni nujno iškarjotovski poljub. Izdaja je bolj boleča, ko gre za ljubezen, načela, dolžnosti, prepričanja, pričakovanja, … Najprej odpovemo na osnovni ravni medčloveških odnosov. Čeprav smo sami izdajalci, drugih ne maramo. Mrzimo njihovo gonjo po oblasti, bogastvu in boljšem življenju. Izdajalci se vedno želijo preriniti na vrh. Hočejo imeti, kar imajo ostali. Hočejo imeti to še boljše. Nikoli niso zadovoljni z doseženim. Ponavadi nosijo v sebih vseh devet krogov. Ko kdo od nas izda sebe. Kako se takrat počutim? Ko sem se prevaral. Ko sem se izneveril sebi.

Tu skozi do trpečega greš mesta,

tu skozi pot gre v večne bolečine,

tu skozi k pogubljenim pelje cesta.

Pravično umel je stvarnik iz višine,

ustvaril me je silno, brez napake,

v ljubezni prvi, iz vednosti edine.

Pred mano ustvarjene stvari le take

so kakor jaz, ki tu stojim za večno,

kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake.

(Dante, Pekel)

Ne zanima me kaj je koherenca

Iščemo srečo v svobodi. Teza. Zadanemo ob zid. Antiteza.

Iskati. Najti. Iščoči. Najdenček.

Odnos. Sreča. Prilagajanje. Igra.

Ali smo srečni, ko mislimo, da smo našli sorodno dušo? Želim si dobrih kvalitetnih odnosov. Drugačni me ne zanimajo. Ko iščem temelj našega (svojega) bivanja se večkrat znajdem pred prepadom in ga ne znam zaobit ali preskočit. V temačnih kotičkih duše se kotalijo misli, ki me ne delajo upajočega. Ne vzbujajo hrepenenja. Ne zanima me zakaj vam ne uspeva. Ne zanima me zakaj ne iščete razsvetljenja. Ne zanimajo me vaše goljufije. Ne  zanima me laž. Ne zanima me kako bosta dva Jožeta živela kot družina. Ne zanima me kako vi živite svoja življenja. Ne zanima me zakaj se ljudje na pol poti obračajo nazaj. Ne zanima me zakaj obupujete. Zase vem, da ne želim životariti. Vem, da se moram preseči. Ne smem se obrniti. Pot mi kaže naprej. V sivkasto prihodnost kjer se izgubljajo morala, etika in razum. Kaj me čaka na vijugajoči cesti? Hočem imeti moč, da premagam vse pesimistične in moreče prepreke. Vsi drvimo proti luči na koncu tunela. A do luči moram še nekaj čutiti. Moram postati boljši.

Prek svoje svobode moram najti občo svobodo. Da bom lahko živel (čisto klišejsko) z nekom do konca življenja.

Iščoči najde svojega najdenčka po večletnem iskanju. Oba se najdeta na polovici poti. Se združita in iščeta skupaj.

Prilagodita se drug drugemu in brez igre iščeta srečo.

Potrebna je moč. In zaupanje. In vera.

Doseči moram cilj. Doseči ga moram pokončno. Da bom lahko kupo zmage dvignil visoko. In se nazadnje ozrl na prehojeno pot, se nasmehnil in sanjal.

Pomlad?

“Ljubezen moja je kot bled, plašljiv otrok, kakor tepen otrok ljubezen moja je.”

V bistvu se našim krajem s svetlobno hitrostjo približuje pomlad. Komaj jo čakam. Ker s pomladjo pride zaljubljenost. To je stvar, ki se nam vleče vse od začetka pubertete naprej. Če spomladi nisi zaljubljen, mora biti nakaj narobe s tabo. (vsaj čisto malo, pa čeprav v dekle) Pa pravijo, da so klišeji. Pa pravijo, da je brezveze. Gregorjevo? Ko se bodo ptički ženili. V naših železarskih koncih (Kropa, Kamna Gorica, …) pravijo, da Gregor luč v vodo vrže. Takrat po vseh fužinarskih kanalih, jezercih, jezovih in potokih spuščajo lučke. Lučke so običajno hišice v katerih gori sveča. In ko se ob mraku te drobne lučke peljejo v temo, občutimo radost prihoda pomladi. Lučke se na koncu kanala združijo v manjšem jezeru. Morje luči žari in pozdravlja gregorjevo. Ob naslednjem jutru se zbudimo v ptičje petje. In smo srečni. Še posebej če se lahko prigrulimo vsak k svoji sinički ali slavčku.

“Pa naj ljubezen je kot bled, plašljiv otrok, kakor tepen otrok, ljubezen vendar je.”

(citirana pesem je Menartova. Kitice med prvo in zadnjo, ki sta objavljeni, si radovedni bralec lahko prebere v skopu pesmi, ki so združene pod naslovom “Odmev”. V pesniški zbirki “Statve življenja” na strani 147, sicer se bralec znajdi sam.)